Polnoč
Odhajajo stopinje
v tisočerih krikih.
Polje je ravno in rdeče.
Trave izgubljajo glave.
Skozi ranjeno zemljo
kaplja telo lune.
Tam sem.
A nisem sama, objema
me mlečna svetloba.
Oblačijo me odmevi črnine.
v tisočerih krikih.
Polje je ravno in rdeče.
Trave izgubljajo glave.
Skozi ranjeno zemljo
kaplja telo lune.
Tam sem.
A nisem sama, objema
me mlečna svetloba.
Oblačijo me odmevi črnine.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 04. 07. 2010 ob 12:15
- Prebrano 801 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 179
- Število ocen: 8
