s konico salonarja udarim ob stol
s črnilom na rokah nimam izbire
ključi gospodarjeve hiše pogoltnejo žalitve
ko z dramatičnim glasom izpljunem prežvečen grižljaj
odstranim nekaj žužkov
ki se borijo za preživetje
in odprem okno

oko velikana bulji vame in sika
umakni se, punca, ne bom te dvakrat prosil

da ne
kaj mi boš pa naredil s tem
saj še vstane ne

sheeba