Giselle je naivna duša
modre besede posluša
objame korenino
usuje se cvet
misli, da vedno sladek je med

prekleta ravnina, Sofija
zakaj ni hribov in morja in mlina
boli me, ko z mano se medved igra
prekrije bolezen rumena tema

še vedno je tu tisti mlinček in kava
zakaj ne odpreva vrat, da pesem bo prava
prihaja gospod Eliot na nedeljski obisk
ob pisku lokomotive dobil bo preblisk

in papir in svinčnik in tisoč želja
ne odpiraj konzerve
skriva le plesen in porcijo za dva
hotela sem le, da me osončje obda
a vem, da je glasba pretemna
in medved se v hosto lačen poda

ne jokaj, Sofija, saj pridem nazaj
pogreb je končan in blizu je maj
prinesi na grob mi marjetic in vina
svoje telo bom do smrti napila

a ti sploh veš, kaj gledam vsak dan
trohneča trupla, skrivenčen nasmeh in trebuh bolan
so okna zaprta in sonce že spi
nemoč pomirjena zapira oči

le pridi s koso v moje naročje
želim si le klanja in strupene rose
se srna otepa strupenih cvetov
zaveži me, pretepi, ne reši okov

je pekel že blizu
hudič se reži
trga me, grize
na ples se mudi
vzame me
udari
v krsto porine
povej mi
a veš
če prave so rime

Sofija, ljubeča
ti veš, kaj je sreča
si srečna ljubila
se ljubezen ni skrila
natekajo moje tople roké
preplavi me jezero
kri v samoti umre

Giselle je naivna duša
modre besede posluša
objame korenino
usuje se cvet
misli, da vedno sladek je med

sheeba