V pogonu je že vsa narava.
Cvetni prah udobno poležen
na vsaki cvetlici in veji dreves,
tako sočen, da svetlika se rumena sled
na robu kljuna radovednih jadralcev.
Preden dež ponovno zaihti na pobeglo kožo,
nebo spregovori v pomirjujočem tonu;
kot zimzelena milost jase, da ta je tam,
prepojena s soncem, spočita, le za nas.
Prav imeniten je ta čas, o pomlad!
Sadovi, plodovi in zaklad…
Toliko bi prehodil in tolikokrat obstal!
Da se mi le svet ne bi vrtel…
da bi bil jaz tisti, ki se vrti,
na prekrasni livadi, pod svetlim hrastom,
prijeten kot njegova senca in z shlajeno dlanjo,
ko ta zapleše skozi svežino bridkih trat.
Vendar prosojni so mi dnevi, že od spočetja,
ko ime mi je bilo h glasu podano:
da hodil bom tja kot oni,
delal tako kot oni
in ves čas od življenja se poslavljal…
Vendar ne! Veš… opazim, ko narava spregovori.
Ko sezona pride do sape.
In prav tedaj resnično sem vesel,
saj najdem, da ujet sem – brez meja!
Poslano:
26. 11. 2020 ob 09:33
Spremenjeno:
26. 11. 2020 ob 10:33
svežina bridkih trat
in
ujetje brez meja ...
nekaj dobrih zvez v temle, me gusta ;).
Poslano:
26. 11. 2020 ob 15:56
Spremenjeno:
30. 11. 2020 ob 20:45
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Začrtan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!