„Zakaj?“ Sem se spraševala, tistega sončnega dne, sredi letošnjega februarja.
Poslušala sem zajedljivo oglašanje žage, ki je globoko zarezovala v veje. Nisem imela poguma, da bi pogledala v strmino, ki se dviga nasproti hiše, tja kjer so trpele akacije.
Pri kosilu sem iz stisnjenega grla izdavila: „Letos ne bodo cvetele.“
„Trdožive so, kmalu si bodo opomogle.“ Si brezskrbno odvrnil.
Dan je sledil dnevu, z vrtoglavo hitrostjo je minila pomlad. Budno sem opazovala pohabljena drevesa. Vesela sem bila vsakega novega lista, ki je pomagal zapolniti vrzeli v zelenih frizurah krošenj. Presenečena sem bila, ko sem zaznala obnovljeno lepoto.
Prišlo je poletje.
Nekega jutra sem zagledala zapozneli grozd umazano belih cvetov.

balin krošenj
postriženih akacij
pozni cvetovi

Lea199