Tolče

se po šipi

v zamegljenem prostoru

naraste panika

po hlepenju mehkobe oči

a gledajo stene, se mi režijo,

kaktus pod oknom se tolče po glavi,

opice pod mojimi koraki se v smehu

prijemajo za debla in kukajo v mojo dušo,

misli se dvigajo iz blata,

za vdih in moč,

spet trkam in vzpenjam poslednje kretnje

in padam.

A si rečem ob poti: ne bom več.

Potem spet vdihnem.

Komaj.

IŽ-lev