Včasih, če ne morem spati,
me luna vzame s seboj na sprehod.
Popelje me od zelenega gozda
do posušene češnje in pojočega drozga.
V kozolcih med senom mi skriva poletja,
daleč v poljih mi šiva razglede.
Po praznih ulicah nad mesti letiva,
mahava starim prijateljem vina,
nočnim poetom in pticam selivkam.
Do jutra se včasih tam gor zadrživa
in čas nama meri le sončev vdih.
Na koncu me vedno srčno potolaži,
da zjutraj ne bom zbudil se sam,
a jaz ji prav nič ne verjamem,
saj me lisica še vsakič je zapustila,
na mehke blazine vlažnega maha spustila,
kjer me ob jutru je znova le zora zbudila.

Gasperrr