Črna je noč.
In v naročju gozda
na jasi lebdijo kresnice.
Trenutek v temi je dih jemajoč.
V večernem ozračju
se počasi utapljam
v slokih bilkah zelenih teles.
Pozabljen v travi
igram se s svetlobo,
ki mi prižiga in ugaša upanje.
Okoli mene zdaj plešejo škrati in vile
v osrčju kresnega sna
me razkraja usoda.
Veter počasi le delce pobira,
krade koščke bivših življenj.
Večerna osama vse nas požira,
in človek je vsak sam zapuščen.

Gasperrr