Nepremično sem stal,
ko mi je skozi prste
mojih rok tekel čas.
Kot pesek je bil.

Gledal sem gor na nebo
od koder me je slepilo sonce,
Beli, kot kosi vate puhasti oblaki
so ga od daleč opazovali.

V mojih mislih pa so
odzvanjali posamezni toni.
Kot plapolajoče zastave
so stali v spomin.

Veter se mi je zapletal v lase
in šepetal vedre beseda
v nerazumljivih jezikih.

Naj nostalgijo prihranim za ostarela leta,
kasnejše početje.
Naj vzamem torbo in nasmeh.
Naj grem pisat letošnje poletje.

Gasperrr