Z mojo klapo, smo vedno
po plesu napadli vagone,
tiste na stranskem tiru,
ki so prečakali dve noči
v ponedeljkovo jutro, da peljejo sužnje
sistema v službe, v smer,
kjer sem pravzaprav sam doma,
kajti žalostno - smešno,
da po deseti uri na soboto ni več prevoza,
kar poleti niti ne dela jeze, če ste pridnih nog …
Umazani vagoni z lesenimi klopmi
so še kako dobrodošli za naše namene,
za dogajanja takratnih zgodb;
… dramatična razočaranja bolj dovzetnih,
ki so hoteli več od ljubezni muh enodnevnic.
Bilo je hudo pod ničlo,
da so bile šipe bolniško belo obarvane,
kar je obenem sreča, ker ni bilo
radovedno blodnih ponočnjaških pogledov
na naša sladka grešna dejanja z dekleti ...
bog ve od kod in kako jim je ime,
kar je že težko breme za spomin,
če se to druženje vsako soboto
po plesu ponavlja.
Otrdelo čutilo nakaže da bo odnos već,
kot samo drgnjenje mesa v duetu,
kar me potisne v neroden položaj,
da odidem na wc,
kjer škrtaje z zobmi slačim
sprva svoje pretesne hlače,
nato še od sestre »isposojene«
volnene hulahopke,
ki so tako prijetno grele mojo
zmrzljivo astmatično rit ...
Neprijeten občutek golote brez hlačne odeje
me odnese nazaj k moji hormonski želji,
ki me zakrita v cigaretnem smradu
nervozno pričakuje,
kar sem naivno pripisal svoji
mladostni narcisoidnosti …
Ponovno maratonsko gnetenje
mesnatih prsi odnese roko predaleč,
dvigne se znak “ STOP” ... je tetka je pri hiši…
Prekleto, prekleto sranje,
tudi na piščal ne igra.
Ob minuli strasti, me še bolj mrazi,
greje me le misel, da bi šel pod vlak
povrniti vsaj svoje (sestrine), prej
odvržene, tople dolge gate …
Tokrat se samo stiskava kradoč si
mlačnost že čisto ohlajenih teles, ker je
goreč plamen odšel, kdo ve kam
z razočaranimi miselnimi željami,
ki jih moje mlečno telo še prerado prakticira.
Najstniško me je prizadelo odrekanje
sladkanega čuda ... sla narave,
ki zlahka ubije škorpijonov pik.
Zdelo se mi je, da se mi mraz
smeje oblikuje na steklu vagona

aco ferenc