Zavist
govoril boš z menoj
kot človek s svojim prijateljem
potem ko boš zložil svoja škrlatna krila
in te bo pahnilo iz oblačne zibelke
med razbeljene kamne
ki jih bo ohlajajoča se lava pozabljala za sabo
ko bodo topovi grmeli v ozadju
bum ta ta bum ta ta
boš rekel
slišiš kako bije moje srce
bloop bloop bloop
ko bo zvok reaktivca razdelil nebo
se ti bo razjasnil obraz
slišiš kako pojejo angeli boš rekel
in potem
čisto na tiho ob mojem ušesu
zadrgnil te bom
boš zašepetal
z vrvico iz čistega zlata
roke mi boš namazilil
z oljem iz stolčenih oliv
če se te bom hotel okleniti
mi boš spolzel iz prijema
da bom padel
in potem boš šel mimo
a zavist te bo žrla
ko boš stoletja po tem opazoval
množice odvrženih
kako malikujejo
kamen ki je spil mojo kri
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 21. 06. 2010 ob 20:36
- Prebrano 1285 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1165
- Število ocen: 27
