Ko sem te zadnjič srečal,
si žvečila bronaste kosmulje
in z bledimi, štenastimi ušesi
nadlegovala negibnost oblakov.
Ko sem te zadnjič srečal,
si izjemno slabokrvno brusila
konico svojega tolstega jezika,
da bi mi ga kar tako, mimogrede
porinila v moje jecljajoče sanje.
Ko sem te zadnjič srečal,
si govoričila o nekakšni človeški ribici,
ki so ti jo bojda nekoč pozabili potegniti
iz tvoje marogaste, kožuhovinaste riti.
Ko sem te zadnjič srečal,
sem pljunil čez ramo,
prežvečil strok česna
in se zaklel
pri svetlobi svojih oči,
da je tisti liter
rjavkaste in smrdljive krvi,
ki sem ti ga dovolil popiti,
dovolj velika nagrada
za tvoje pritlehne nakane.
Nemudoma si se spremenila
v zaprašeno leščerbo
in počasi ugasnila.