Ne bova pesem

skupaj odpela,

ne rečnega rokava

ob dnevu skupaj prišila,

na drugi strani pogleda

me vidiš in od daleč slutim

tišino, kako raste,

kako se v sebe umika

in smeh odmeva,

ko se za žogo podiš

kot brezkraj v igri

igraš in v času mi raste

tihost gluhe tišine,

poletje v šumih spira

sledove pomladi,

spere smeh z upom.

Delim se, kot ulomek.

IŽ-lev