Čakaj me ob zori,
ob zelenečem dnevu
in bledolični noči.
Čakaj me, da ne bom sam.
Da ne bodo zlati listi odzvanjali samo zame,
da se ne bom samo jaz smejal klovnom na mestnih avtobusih.
Čakaj me.
Počakaj me,
da ne bom sam hodil mimo bežečih avtomobilov
in si sam kupil vrečke bonbonov.
Da potujoč po črno-belem drevoredu
ne bom umrl od kričanja mojih bližnjih,
morbidnih smehov in petja v tercah.
Počakaj me, da uidem…
Pred vsevednimi sencami
Nevidnih hodnikov,
bolehnimi očmi
in mislimi obešenimi kot (oprano) perilo …
Počakaj …
Če ne pridem … Pa vseeno …
Prižgi svečo zame.

Gasperrr