V mesečnem ritmu mutirane proze
se piše scenarij malega lika.
Utrujena lesena figura,
ki med drevesi poplesava, kot lutka,
jo veter razmetava.
Čeprav razžrta od vsakodnevnih pesmi,
išče zdravilo, ne sol na rano.
A ne uspeva, ne Braillove pisave,
Ne v jeziku gluhih ne najde
izgubljene polovice, prazne steklenice,
ki po svetu tava. Je to konec?
Konec čakanja, iskanja,
konec polnočne zmede,
konec začetka in konec klopčičev,
ki jim ne najdem konca...

Gasperrr