Zajadrale so ptice neba skozi moj spomin
in odnesle daleč s seboj
otožno hrepenenje po tvojih očeh.
Sedim na brvi življenja
in objokujem svojo usodo.

Ne drezaj spomin,
v moje rahločutne možgane,
saj mi vzdrgetajo
vsa živčna vlakna,
ko se spomnim nanjo.

Šla bova nekoč
daleč proč od kreatur,
ki nama grenijo življenje,
šla bova po mostu spominov...

Trrresk !!!
Brv se zlomi
in spomini padejo v vodo !

milkivoj