V črne nogavice oblečem
te stopinje, ki plešejo okoli
svetlobe razodevanja.

Usta zaokrožim na pot okoli sveta.
Seveda, vzamem te s seboj,
brezskrbni potepuški izraz.
Bobni v licih in citre v laseh.
Korak postaja podoben nevihti
in hitrost nima več vrednosti.
Maksimalno je minimalno.
Povsod srečujem sebe.
Šele sedaj vem, koliko obrazov imam.
In koliko srca…

Silva Langenfus