Modrooka
Modrooka, plavolasa,
kakor vila iz pravljice
po stezici ob gozdičku
svoje nežne sanje tke.
Veter jo za roko pelje,
zdaj je resen, zdaj šegav,
drzno objema jo krog pasa
hudomušnež poniglav.
Na livadi se ustavi.
Veter sam naprej vihra.
Dva bila sta, zdaj je sama
deklica zamišljena.
Široko odprta nje očesa
kot tolmuna bistra sta.
Kot da odprta bi nebesa
se na zemljo vsipala.
Kakor da bi sliko gledal...
Je minil trenutek, dva?
Nekdo je na uho mi šepnil -
- bog poslal je Angela.
[/color][/size][/i][/color]
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 16. 01. 2008 ob 09:55
- Prebrano 964 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 422
- Število ocen: 14
