rečejo mi, da je čisto vseeno
ker iz takšnega ali drugačnega razloga ne bom mogla spati
naj gredo k vragu, zagamani prasci
zakričim nazaj in z britvijo prerežem zgodbe prosojnih studencev
v koščku planeta ne najdem osončja
ne nagona in slepega užitka vlažnih ustnic
in čisto vzvišeni se držijo
tam, kjer ni smrti
ponosni, ker so prečkali globočine brezčasja
v absolutnem absurdu minut, ki jih ni
in v harmoniji se staplja stalna napetost v estetiki časa
gospod Eliot, kaj je poezija
povej mi, prosim, če le lahko
enostavno
moje bitje je atom zadnjega smisla
z usodo živega telesa
in z dvakrat več knjig, ki mi jih ni uspelo prebrati
pa saj bom srečala knjižno omaro
si obrisala očala
izpila kozarec mineralne vode
in v levi roki bo opletal dim
ki ga izvablja iz skodelice dišeča kava
gospod Eliot, pripravila ti bom še mornarske špagete po rimsko
s paradižnikom, česnom, pekočim feferonom, peteršiljem
dodala bom olivno olje, poper in sol
in prepustila se bova virtuoznosti dražljajev
hitrim udarcem jezika
gibkemu drobljenju zob
in spraševal me boš o marsičem
o temah, ki jih ne želijo
o domišljiji trikotnika in o osebi, ki je v odnosu blizu in nikoli ne odide mimo
popolnoma voljno, prisežem
bom zakopala krog in epilog burno preživetega dne
in zapela na ves glas

črni muc drsi in stoka
vame se je skrila tvoja roka
napnem mišice, ovlažim gobček
proti hribčku hiti čipkast robček

po liniji trebuha snop besed
na zvoku z listi vzdih objet
prepeva v vetrnih vrtincih okrogla zima
ne pišem samo zato, da verz se rima

na vrhu širokega stopnišča se nasmehneš mojemu jasnemu glasu
ki odpne vratni gumb
in želja, prekrižana na prsih
ne najde prepotrebnega spanca

sheeba