Oprosti, če nisem kar pričakuješ.

Oprosti, če nisem lepa, pretkana, če se ne držim urnika
in ne padam v natančnost obveznosti ali pravil poezije.
Oprosti, če razsekavam besede in jih šivam nazaj skupaj,
v nekaj s čimer lahko lažem in mu rečem lepo.
Oprosti, če se ne morem držati tvojega besednjaka,
tvoje sintakse, tvojih pričakovanj, tvojih pravil, žal mi je.

Trudim se.

Ne morem pomagati, da tečem bosa po trgovini, ker sem pozabila svoje čevlje
ali če se vozim po avtocesti, samo da imam občutek, da grem nekam.
Ne morem pomagati, ko pozabim kupiti zdravila
ali ker spim na travi in se trudim splesti šal, da se lahko z njim zadušim.

Želim si, da bi bila drugačna.
Želim si, da bi se lahko stlačila v korzete in zategnila vrvi,
da ne bi manjkala v šoli, da bi znala postavljati ločila.
Želim si, da ne bi ljubila napačnega fanta in ignorirala ostalih.
Želim si, da bi bila nekdo drug.

Nikoli pa ne bom spremenila dejstva, da sem zmešnjava,
da si lahko zamašim arterije,
da lahko propadem, kjer vsi uspejo
in ker gradim sanje na nihajočih temeljih mojih šibkih besed.

Nikoli ne bom spremenila dejstva,
Da se zgubim v sanjah, ker mislim, da zemljevidi vzamejo čarovnijo.
Ne bom se spremenila.

Vedno bom preveč časa preživela v knjižnici,
ker se nikoli ne počutim bolj živo,
kot pa ko s prstom drsim po platnicah knjige.
Vedno bom pet minut zgodnja, dve oktavi previsoka, nerazumljiva,
nerealistična in nespametna.
Vedno bom zapravljala tvoj čas, moj zrak.

Oprosti, ampak vedno bom tekla bosa po rženem polju.
In vedno bom videla modri ocean svobode, ne uradnih računov.
Ne morem biti nič drugega, kot pa to kar sem.

Človeška Lučka