zagnojena starka se v jarku obrača
ožgana sled na njenem licu besni
udari v kolena
grozljivo hrešči
urejeni šopki poženejo smrad iz prezbiterija pred vhodna vrata
ne gleda je bogaboječa cerkev
pometa z njo po asfaltnih tleh
porine jo po hribu navzdol
in drsi
pada
pada
pada
v trnjave luže
naletavajo snežinke
pijavka potrka na brezzobi nasmeh berača

to sem napisala tistega jutra
ko sem se s polomljenimi rebri zatekla v kavarno na Čopovi ulici
natakarja sem prosila za večjo servieto in svinčnik
komaj sem dihala
s piskajočimi zvoki se je mešal njegov prestrašen pogled
saj ni nič, sem mu rekla in se nasmehnila
padla sem po stopnicah
kot že tolikokrat
bolje bo
bo
ko bo nebo zopet rumeno z odtenki krvavo rdeče
in cvetel bo divji šipek
reka se bo spojila z luno
in odplaknila nemir
še več vprašanj na urgenci Kliničnega centra
dovolj, ne sprašujte me več

sheeba