To je ena izmed napak, za katero si vedno upal da se zgodi.

Ni tisto kar si zaslužiš, ampak nekaj kar si želiš.
Pita te z medom, v času ko ti je predpisana grenčica,
zavija te v svilo, četudi imaš posteljo postlano z grobim platnom.

Je ena izmed tistih napak ki te prestraši,
ker veš bolje, kot pa da upaš, da bo mogoče trajala.
Nežno se je dotikaš po robovih, čakaš da se razblini kot sanje.

Enaka je prebujanju in okusu sonca.
Je pekoč občutek v trebuhu in zavedanje,
da se tvoja koža sveti v nadnaravni lepoti.
Takšni lepoti, ki ti ni usojena, pa vendar se pretaka po telesu.

Si kot živa svečka,
na način ki definira naravni zakon.
Toplota zvezd eksplodira tolikokrat,
dokler se telo ne začne tresti, roke otopijo, jezik pa zazna okus nebes.

Cel si, ampak veš da ti je namenjeno, da si v delcih.

Plešeš, ko veš da so gležnji zdrobljeni.

Kričiš poezijo, ko si nem.

Opazuješ, kako se mavrice zaletavajo v obzorje, ko si slep.

Strgaš knjigo življenja in si napišeš svojo,
kajti če je to občutek napake,
potem je bila definicija popolnosti zgrešena že na začetku.

Človeška Lučka