Si trnje na prelepi vrtnici,
ki za sabo pušča kri...
Si vihar sredi lepega dne,
ki mesto spremeni v puščavo...
Si prepad na robu gozdne jase,
ki vase vsrkava vse...
Trnja lahko se obvarujem,
da vrtnice se ne dotaknem...
Viharju lahko ubežim,
v varno skrivališče...
Prepada lahko se izognem,
po varnejši poti...
Le strupa, ki nalil si mi v čaj,
izprati se ne da!
Pretaka se v obliki spominov,
ki zarežejo huje kot nož...
A tudi nož se lahko zlomi,
če zadane tja,
kjer NI več bolečine!!

MARJETKA