SANJEHODKA

Tukaj je sam na previsu Pečine Somraka,
sam sebi neutrudni gonič in slepi vodič.
Skoval si je meč, naj ostrina zavesti zaseka,
uroke preseka, ki pošast jih na vhodu izreka.

A njeno težko stopalo ga je strlo kot školjko
na ognjeni, peščeni obali utrujenih sanj.
Zmajevka Sanjehodka se mu zažira v srce,
nihče več ne pomaga in mu briše solze.

Iz razparanih ust strastno poliže mu kri,
in prodira v globino prebodenih pljuč.
Vroča sapa raztaplja mu hrapavo tkivo
in spreminja ga ogenj v žareče predivo.

Težka vrata razprejo razbrazdana krila,
mogočni Tolteški stražar opazuje njen dar.
Sanjalce stopljene je v pajčevino ovila,
da jih pogoltne v temino požrešni grobar.

Potem se zasveti skozi kristalni predor,
Grannos spet čuti pod nogami upor.
Nič več ni Zmajevka, le deklica mila,
tja v Svet Paralelni ga je povabila.



Dule Metulj

Komentiranje je zaprto!

Dule Metulj
Napisal/a: Dule Metulj

Pesmi

  • 15. 06. 2010 ob 12:40
  • Prebrano 884 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 269
  • Število ocen: 10

Zastavica