Tukaj je sam na previsu Pečine
Somraka,
sam sebi neutrudni gonič in slepi vodič.
Skoval si je meč, naj ostrina zavesti zaseka,
uroke preseka, ki pošast jih na vhodu izreka.
A njeno težko stopalo ga je strlo kot školjko
na ognjeni, peščeni obali utrujenih sanj.
Zmajevka Sanjehodka se mu zažira v srce,
nihče več ne pomaga in mu briše solze.
Iz razparanih ust strastno poliže mu kri,
in prodira v globino prebodenih pljuč.
Vroča sapa raztaplja mu hrapavo tkivo
in spreminja ga ogenj v žareče predivo.
Težka vrata razprejo razbrazdana krila,
mogočni Tolteški stražar opazuje njen dar.
Sanjalce stopljene je v pajčevino ovila,
da jih pogoltne v temino požrešni grobar.
Potem se zasveti skozi kristalni predor,
Grannos spet čuti pod nogami upor.
Nič več ni Zmajevka, le deklica mila,
tja v Svet Paralelni ga je povabila.