Valijo se skale -
z visoke strmine,
ki bi v resnici morala biti cvetoč travnik
in se imenovati
Sejalka življenja...

Toda ti...
ostajaš zgolj visoka vzpetina
in od trenutka,
ko si mi podarila življenje,
mi ga le še jemlješ...

S tvoje nepregledne višine
se brez konca proti meni kotalijo
ostro zašiljene skale,
prepojene z globoko mržnjo
vse tvoje pretekle nesrečnosti...

A jaz... se le še sočutno smehljam...
Odvrzi vse skale svoje nevednosti,
kajti -
kakor divja reka
jih bom razdrobila na drobne kamenčke,
z ljubeznijo zaoblila njih krvaveče robove
in iz vsakega,
prav iz vsakega
oblikovala
SRCE...

Mojca Žugman