Ljubezen kruta njena ta zbadljiva,
nemalo misli lepih mu zbudila,
ni mu radosti v sanjah dopustila,
ujela dušo trudno, moč ji vliva.

Vsa čustva si taji, sovraštvo skriva,
saj misli ni odprla, ne odkrila
sŕca svoj'ga, da sad bi obrodila,
ta ljubica poprej tako igriva.

Pustila v dvomih dekla je za vedno
ujet'ga, kod sreče ni nikoli več.
Ti trgajo mu dušo to nevedno.

Hlapca svetle sanje vse so zdaj odveč,
besede čutne niso zgolj obredno,
upov lažnih na pogled je vse preveč.



Upov lažnih na pogled je vse preveč,
ki zbujajo to sladko misel sreče.
Ta pesem uma mrkega goreče
prepeva se radóstno, odmev morêč.

Misel tista, ki obuja mu bolêč
udarec na srce krhkó, pereče,
zakriva le to upanje, boječe
vzdihe, zarja jutranja njih vzklik trpêč.

Napoji časov so spomina vrane,
lažnó mu borcu govoré naûke, zdaj
bridke ure so bolečin ga rane.

Nasmeh njen nesreče živ'ga je bodljaj,
vsak nov dih hrepenečo dušo gane.
Cvet teh sanj usahnil je za vekomaj.








Cvet teh sanj usahnil je za vekomaj,
'del mrzlo je ljubezni ogrinjalo,
ljubeče cvetke, kar se i'h je dalo,
ostal mladen'ču le blagi je bonsaj.

Dar prelep, drhteče rož'ce kot dihljaj
nikdar bil vzet, ljubezni te bodalo,
ki sŕce cepi kot sekira tnalo.
Le um vzdržen je resnice te čuvaj.

Svobode zlo kaj vedno je zvestoba,
pr'jatlov darežljiva golobica,
njene ràdosti vzela je grenkoba.

V tugi, kjer še sreče ni sedmica
beraču glavno čustvo je jasnôba,
iskrena le v avizi je kraljica.



Iskrena le v avizi je kraljica
misli in besed, mu radósti spleta.
Aojda tih'ga čara majesteta,
življenja je njegov'ga baroníca.

Pisma žal izpuhte kot prepelica,
ki mu obujajo sovražna leta,
ki ni v plašč odkritosti odeta,
srca njegov'ga večno boš tatica.

Ljubezni misli s časom mu bežijo,
je kriv svetlé pozabe te mladenič,
nikol' sonetov sanje se rodijo.

Dekle prevzetno samoten je drnič,
ki le pojoče zdaj vzdihuje, živ'jo!
Je v nji ljubezni vselej nimanič.







Je v nji ljubezni vselej nimanič,
kdor ji naklonjenost radóstno vije,
ne na planjavah, koder sonce sije,
zlil čustva svoja je v brez dna kotlič.

Življenja njen'ga, rad bil bi le vodič,
odkrival pot ko slep'mu melodije,
prihranil dekli vse bi polomije
kljub napakam, ta zaljubljeni fantič.

Rad gledal bi, kako v življenju slave
odrašča ta prelepi biser zemlje,
ljubìl bi do prahu njene narave.

Zdaj srca njegovega le so želje,
da nje, ne večno, bi oči rjave
iskale uma srečo in veselje.



Iskale uma srečo in veselje,
ne koristi vselèj skrivnostne zgodbe,
ne ljubezni tiho igrane godbe,
so joka vredne misli prej ko želje.

Že njena misel majhna je povelje.
Za nasmeh demónu! dal bi pogodbe,
ki vsajale bi večne mu poškodbe
in zla ostalo bi le častiželje.

Žal, bíli niso časi si presvêtla,
čeprav srca vselej bila si diva,
beseda sama sebi kruh je gnetla.

Spominov skrinja tamkaj brez naziva
pa zdaj sameva, v tej nesrečno svêtla,
ljubezen kruta njena ta zbadljiva.

Hribi