Veš, danes bi ti rada spet zapela,
pa mi tišina glas drži v preseku
med željo po brez bolečine veku
in strahom, da bom zopet obnemela.

Le ena majhna fraza v stavku manjka,
pa je ne najdem v svojih rimah vlažnih,
ne v mrtvih slikah, ne zapiskih praznih;
v podkožju me skelijo brez prestanka.

Povej mi, boš to zgodbo sploh dojemal;
razbral, da včeraj še bila je tvoja,
če tihi zvok ti čute bo zajemal?

Zdaj se predaja, mirna in brez boja.
V kitarskih strunah se bo ton razvnemal.
A to bo druga fraza in ne moja.

Lidija Brezavšček - kočijaž