So vedno le sanje,
se nič ne zgodi,
so vedno le izrečene besede,
katere v zraku visijo,
a kje si ti?

Sonce sije,
kadar je mogoče,
ko oblaki niso predebeli.
Dežuje, kadar
se narava spomni,
na srečo nimamo vpliva na to.
Ti in jaz,
midva bi lahko vplivala,
vendar je ena ovira,
debelejša kakor kitajski zid.

Tako leta minevajo,
oblaki se po nebu podijo,
tako se je godilo,
bo še naprej.
Kako bo z nama?
Bo mogoče vplivati na to,
kar si oba tako neizmerno želiva?
Ne vem odgovora,
ne vem, kaj bo jutri.
Vem le to,
da te še vedno zelo rada imam,
danes, jutri, vekomaj…

Marijana Rauscher