Na stropu tam pod temnimi oboki
visijo sence črnega netopirja
z zlatimi očmi.
Vse hiti v nevidnost.
Le kocke stopinj ostajajo na spolzkih tleh.
In rožljanje težkih verig v sponah
storjenega.
Obljubljene dežele in nesmisli.
Bedasto smejanje v misli na jok.
In beg.
Ne beži - ti človek, iz železa ulit.
Raje posodi svoje organe krvi.

Silva Langenfus