Nežna, rožnato-rjava,

njena bližina vedno pot je prava.

Ko telo jo zavrne,

duša v črnino se ogrne.

Vedno se čuti sprejeto,

v občutkih svojih globoko ujeto.

Notranji krik predstavlja ji umik.

Čutim jo, ko sem na tleh,

tudi ko storim kak greh.

Ob meni,

sploh v temi,

z menoj objeta v travi zeleni.

Ima moč, da zapolni praznino,

to izgubljeno človeško bližino.

V meni ujeta,

tako lepa,

kmalu bo odvzeta.

Prelepa, prekrasna duša,

ostani z menoj, 

tudi ko telo odšlo bo v pokoj.

Duša igriva,

pred svetom se skriva,

kmalu smrt jo bo ulovila.

Ali jo čutim v sebi ne vem,

naprej grem,

kot da je svet le njen.

Čutim jo,

stoji za obzorjem mavrice,

le-te postanejo ji sanjarske pravljice.

Za črnim oblakom,

tem pravljičnim junakom,

gledam kako žvižga rakom.

Kje se spet srečava, kdaj in kako,

izvedelo se bo,

ko mene več ne bo.

Do takrat uživaj,

ko boš s cvetjem posuta pa umiraj.

Lina