Ti, ki si, ki moraš biti,
kjer te ni,
bilo bi veličastno,
da bi bil in živel polno, zdravo, blagozvočno...
Pil bi mojo vodo, dihal zrak z menoj
in osmišljal mojo kozo, travo in grmovje.
Kjer te ni,
lahko bi bil z malo volje:
počutil bi se odrešujoče, neizmerno bolje!
Pozabil bi na čast, ponos, iskrenost
in prepustil bi ostrice tebi:
vihravovoljno, blaženo veselje brhkega dekliča,
ki neučakano peha pobča v grmovje,
bi ti bil dolžan,
predan za vselej...


Ti, ki si,
kjer te ni
in ni te
neodločnež votlooki,
kjer bi m o r a l biti,
zato počenjaš čudežne reči:
od iskrenosti so le iskrice ostale,
iskre, ugasle, razpršene...
Resnici so s pestjo v čelo
ves r e s odbili,
ki zveličavno je oznanjal:
ceni resnico, odpusti napake
in razklali častivrednost:
čast prodali so na sejmu
za nikakršen denar.


Ti, ki si,
kjer te ni,
zapeljivi omahljivec,
pogum v roke:
pokaži mi obraz!
Za iskre, kresničke lepotičke,
pomladne nagajivke,
satirke male,
da ne bi jih mraz
prezgodaj sredi polj poslal v pogubo.
Že tako je z nami dovolj hudo.
Naj, naj le ostanejo devičke..!
Nekega dne boš razbran,
da ne bi bilo zaman
trpljenje našega stvarjenja.

Milenko Strašek