V oči mu je udarila kri, je sanjal,
globoko sanjal,
sanjal o dobroti,
siroti brez obraza
in zgodilo se je,
da je sredi sanj umrl.


S krvavimi očmi,
begavimi vandrovci,
sredi praznih cest,
nemih hiš pod visokim soncem,
žgočim, težkim in sitnim,
je živel v dokončnosti.


Bolele so ga oči,
da bo znorel, je mislil,
da se bosta zlila nežnost in lokavost
in da mu bo končno odleglo
in da bo lahko zataval v sence.
In se rešil ledenega angela.


Vstopil je s svojo rdečino v cerkev.
V hlad.V golobji mir. Med pramene svetlobe,
ki je lila skozi potrte vitraže.
Na hitro je preletel Fantonijeve freske.
Gospa s peharčkom, visoko avbo,
v peharčku hlebček, pes s stakljivim gobčkom...


Krvavo je buljil v strop, v Fantonija, Furlanca.
V gospo s peharčkom.
V gradove in bele stene.
Zlezlo ga je v klop,pobralo mu dih.
Izcuzalo moči, izsrkalo pot.
Bil je doma in sanjal je varljivo brezobličje!

Milenko Strašek