NAMESTO NJE

Ko zvon umolknil je v daljini
in ura je odbila šest,
zapustila me je tu pred leti
zakaj, sprašuje moja vest.

Le šum v vejevju lahen vetrič
oznanjal je zaton vsega,
le dolga senca od nje vse tanjša,
odnesla mi je del srca.

Kot otroka v samoti,
občutek isti me je zvil,
tisoč misli v trenutku,
le en od njih me je miril.

Čakam, čakam nje korake
izgubljen v času kot nekoč,
ušesa so jim še sledila,
dokler jih ni prekrila noč.

Že dolgo sem od nje pozabljen,
še sam ne vem zdaj več zakaj,
korake slišim, za zdaj le moje,
zato sem vezan na ta kraj.

tomi