Zakoplji tisto vzmetenost v žimnice polomljenih idealov.
V meni brsti, cveti in zori, prehiteva me!
Sveto pismo, kazenski zakonik, kozje molitve.
Brezupno pomanjkanje glavnine.
In toliko nedorečenega in upajočega.
Na kateri križ naj brez križanja vklešem edino molitev?
Pohlepna sem, vrtača brez dna, ko se dotikam tvoje zemlje.
Verjamem v več svetov, ampak, ali ni čas, da nekje končno poženem
Korenine?
S tem ko se vraščam vate, uničujem del tebe. Nestrpna sem in med
Točkami posvečenja zame ni utripov.
Mar nisem nekoč dejala, da sem kot veter?
Priveži me, odnaša me – preveč me odnaša k tebi.
In, ker trenutki niso več večnost, temveč postajajo breme želja.
Nato me nalahno zdrami šepet; Veter se privezat ne more.

Silva Langenfus