nad poleglimi zastori rumenih meglic
plavajo brezimni namišljeni duhovi
nikogar nočejo prizadeti
skriti za svoje breztežne gibke nasipe
molče spontano jokajo
sram jih je večnosti
hropeča glasnost jih
ne da bi čutila
trga in radira
v zatilje jih reže zatrpana ničevost
v pleksus pod žličko
dobivajo nenadejane direkte

najbrž

še bolj verjetno pa
jim je vseeno

Lidija Brezavšček - kočijaž