Kam me vodijo življenja pota,
zdi se mi, da sem zašel,
sama brezoblična gmota
tam je, kamor sem prišel.

Tu so morja brez obzorja,
tu so drevja brez vejevja,
tu so dnevi brez luči,
tu še upanja več ni!

Je samo še prazen nič
razprostrt skoz sive dni
in v njem, kot ranjen ptič,
moja duša se vrti.

Kje bo našla zatočišče
pred udarom blodnih sanj,
kje smeri naj nove išče
in se reši kljubovanj...

milkivoj