Ko odbije v stolpu ura,
vstane s stola kreatura,
skozi okno oprezuje,
kot da koga zalezuje,
res prikaže se figura,
z vrčem po vodo k potoku,
zalo gre dekle ob uri,
zgodaj zjutraj, ob večeru.
Črne misli, zle namere,
v srcu neuslišanem zamere,
so skovale podlo past,
ki jo ne sluti,
dekle vodo ko zajema,
zdaj nikogaršnja ne bodeš,
na uho ji šepne davež,
deva mrtva v reko pade.
Spet odbije v stolpu zvonec,
v kozarec iz obupa,
ko spoznal je kar je storil,
polno si nalije strupa,
in stori nesrečen konec.

Perc