Mislila sva poljube
Vse tiste neizmerne
Druge poljube
Poljube drugih
Poljube, ki sva jih oblačila ob ponedeljkih
In strgala razse v neizogibne
Deževne torke

Strah me je, da si pozabil
Da bom nekoč tudi jaz
In bo neobstojna vzporedna resničnost
Za vselej postala neizvedljiva

Vsi tisti neizmerni
Notranji poljubi

Ki še vedno puščajo
Ožganine na srebrnem tkivu
Mojih nemirnih misli

Temu lahko rečeš norost
Lahko ti celo pritrdim
A to je edina mreža
S katero sem te zadržala
V luknjičavosti svoje
Duševne povrhnjice

Vsi tisti nedotaknjeni
Neudejanjeni poljubi
Ki polagajo svoje gobaste rjuhe
Na moje izsušene možgane
Vsa tista vprašanja
Nikoli zastavljena
Ne odgovorjena
Ki s svojimi žabjimi repki
Še vedno plavajo
Nekje v slini moje duše

Mislila sva poljube
A mislila sva narobe
Brezplodno bi bilo odmrzniti
Vsa votla leta
V katerih so celo misli same
Postale rumenkaste
Dobile zvodenelo aromo
Nezgodljivosti, ki je nisva mogla
Niti izgubiti
Kaj šele najti
V svetu

Kjer ustnice skrivajo več
Kot povejo
In so usta samo najpripravnejše
Leglo novih in novih
Mladic laži

Laže je sprejeti norost
Kot priznati
Da v navidezno normalnem zdaj
Še vedno nosim vse tiste
Neupoljubljene dotike
Da jih po vsem tem času
Ne čutim več kot poljubov
Temveč kot krike
Kot spremljevalce
Dokončne blaznosti
Navadila sem se celo
Da so mi takšni všeč

Kajti v moji glavi
Kričiš skupaj z menoj

Aleksandra Kocmut - Kerstin