Pod perut si me svojo skril,
oblak naju je prekril,
voham tvojo kožo,ko drhtiva
pomladni dež zaliva,
puhtiva kot njiva.
Meglice se dvigajo v navzgor,
trepetam, da ne greva še midva v nebo,
zdaj bodo zeleno travo pokosili,
voham seno in toplo sonca sparino,
svaljkam se v objemu, lačna dotika.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: lin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!