Gnezdiš kot ptica nekje v krošnji duše,
z odbleskom v očeh nerojenih otrok,
letim naj še enkrat na zlomljenih krilih
pomiri naj stisk me zaljubljenih rok.
Pridi potiho, potrkaj na vrata,
v prazni dvorani je zmeraj hladno,
na odru repriza zlaganih resnic se ponavlja,
življenje ni pesem, zna biti trdo.
Prisedi potiho h kaminu samote,
zaspati ne morem že dolgo mirno,
utrinkov le zate naberem ponoči,
mogoče zbudijo mi kar je mrtvo.
***************************************
potiho se splazim v tvoje naročje,
kot bi želela pregnati temo,
dahnem poljub na utrujeno čelo,
da sanje te mirno v nov dan poneso.
In krila razprem in ponudim ti senco,
da si odpočiješ od odra luči,
da skriješ se v moje zvezde na nebu,
da novih nabereš za naju moči...

2008 perc/coprnica z barja

Perc