Težko je, ko sem SREČEN. Prikrajšan sem za mnoge stvari.

Ne gane me, ko zjutraj zaradi gneče zamujam. Popoldan bom zagotovo spet v njej.

Ne verjamem tistim, ki zagotavljajo, da se pravkar dogaja katastrofa. Nekje so se stvari odvile pač po svoje. Drugače.

Ne čutim potrebe nekoga kresniti po gobcu, ker se je v vrsti spretno vrinil predme. Še en srečko, če mu to kaj pomeni.

Ne naštevam genitalij bližnjih in daljnih sorodnikov, če me je na prostem brez dežnika ujel dež.

Ne grizem si nohtov zaradi tega, če bodo naši uspeli zabiti gol. Praviloma sploh ne vem, proti komu igrajo in pa nohte si grizem iz razvade.

Ne kričim na otroka, ker se je v novih kavbojkah šel ličarja. Glede na to, kaj vse sem jaz v njegovih letih počel.

Ne slišim nadležnega laježa »na dolge proge« sosedovega psa. Glasba iz mojega CD-ja zmore čudeže. In to glasne...

Ne živčkam, ker ne bi vedel, kaj bi danes kuhal.
Pač vedno vem.

Skratka, poskušam si biti čim manj napoti.

In ko ugotovim, da mi je sreča naklonila še razkošje biti ljubljen, je moj brezup popoln.

Milan Novak