STRUNE

Kje sem? Kje sem se znašel
kar naenkrat čisto sam?
V vrtoglavem vrvežu se presenečen zavem,
da se vse dogaja mimo mene
in da vsi hodijo skozme.
Brez dotika.
Kot bi se stanjšal v šum premika steklenih vrat.

Verjetno sem v naglici nekje pozabil telo.
Nekje na toplem, v kakšni koncertni dvorani,
ker slišim zvok, ujet v resonanco smrekovine.
Ali v javorjev plamen. Zveni bolj zamolklo.

Lovim nasmeške in ponujene roke, a zdrsijo v drug dogodek, v drug čas. Misli so preohlapne, da bi jih mogle ustaviti. Nepočesane, kot lasje, ujeti v ebenovino.

Pravzaprav so napete, morda prenapete, kot STRUNE, napete čez kobilico, sicer ne bi zvenele.
In zvenijo, zvonijo
v smrekovini, v gostih črtah let.
Ko se zvok enkrat ujame, se težko izmuzne.

Misli letajo po partituri in plešejo z zapisi, ki jih najdejo tam. Vrtijo se in vibrirajo,
kašelj jih ne zmoti,
ne potrebujejo telesa, zmotilo bi jih
pri donenju,
pritajenem piskanju,
oviralo bi jih med plezanjem po strunah
in dušilo njihov odmev.

Nežnost
je lepa beseda za občutek,
ko znova začutim prste v žepih in dež na asfaltu.

Milan Novak

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Milan Novak
Napisal/a: Milan Novak

Pesmi

  • 12. 05. 2010 ob 09:30
  • Prebrano 1298 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 440
  • Število ocen: 9

Zastavica