V svet sem gledal
nič več v srce
morda zamujal
na sipinah dne
obale smeha
in dotike rok
tujec času
v sebi pa otrok

v svet sem gledal
nič več v oči
na slepo tipal
bližine in stvari
sladkost poljuba
in nalet strasti
obraz v obrazu
skritem med ljudmi

v svet sem gledal
nič več vame cvet
nekoč zalivan
s čistostjo besed
v preprosto misel
da vsak najde pot
nazaj in vase
tudi preko zmot

Karel