lupim se v preslikavah nog, Sofija
tipam koleno, ko v brodolomu romana iščem najlepšo modro besedo
hvala ti za mlečni riž, ki se v skodelici hladi
z drobci cimeta in suhimi slivami
zleknjena na postelji poslušam Mozartovo 40. simfonijo
počivam, kar mi ni v navadi
a moram, da si naberem kristalnih moči
nekoliko pomešan je dan
z dežjem in desetiškimi ulomki
z odtenki sive svetlobe
ki buči mimo zakapanih galerij in ob robu ljubljanskega barja
kaplja za kapljo sramežljivo po epilogu drsi
gospod Eliot komaj čaka na premik
Bogu bo vrnil njegovo ime in pazil
da se moj korak vsakih deset kilometrov zbistri
in, Giselle, pripravila ti bom toplo juho
zelenjavno, imaš jo nadvse rada
Sofija, sedaj me pa pusti, da se utopljena v presečišče cilja oddaljim po hodniku
z zleknjeno živaljo pod utrujeno veko
sanjam, da je minilo že sedem ur
in ključno je število 13 skupaj s 3 in 9
med uličnim hrupom, da moj je ves svet
samo za požirek mareličnega soka je čas
s priprtimi usti zasukam Ptolomejev stadij nekoliko bliže
lepo pozdravljena, s spoštovanjem, vljudno vabljena
grajsko obzidje naj se spusti za milimeter niže
in cviljenje gum
boleč sklep na prehodu za pešce
rdeča luč v intenzivnem branju
in zelena, ki osveži spomin v horizontalnem spanju
in jaz sem lisica, Sofija, ti pa jež
loviva se po gozdu, ko past odpreš
zmaga je moja kljub ostrini tvojih bodic
si le kepica brez razuma, ki v vodi opazuje let skrokanih ptic
in čakam in čakam, da ti odgriznem glavo
vse je v glavi, pravi gospod Eliot
v glavi možgani
na glavi lasje
pri glavi rezilo
ob glavi zobje
misli misli misli
še tiste v stopalih
ko bolečina prevzela bo kost in meso
ožilje bo kislo
znoj bom otrla
se v opne zazrla in jih ločila
zadržala v pravokotnem trikotniku s hipotenuzo 10
in šopkom belih penuš na simetrali kota
moj utrip bo tam in strah in trepet
skrivnosti izpod privzdignjene obrvi
smeh in ljubezen temne tekoče krvi

sheeba