So rekli, da ljubezen je kot sveča,
da zagori in kmalu spet ugasne,
da ure se obrnejo v počasne
in težka je norost, nič več goreča.

So rekli mi, da srčeca rdeča
zbledijo hitro v barve spet nejasne;
a meni vedno zdele so se krasne,
po njih mi vselej, vedno kliče sreča!

Orkester preigrava skozi prste
dotik silhuet, ko zavese odpre;
če stopim stran, igrajo še glasneje.

Iz sŕca klijejo mi orhideje...
Da ljubim nikogar in hkrati vse,
ljubezen v meni raste kakšne vrste?

Anja Koretic