Skozi negacijo v pesmi zaslutimo zdajšnjost, ki je povsem drugačna (morda celo nasprotna) od preteklosti pesniškega subjekta. Avtorica z »ostrino si pozabila nekje na poti« odstopi od pričakovanega linearnega pogleda, ki nabira spomine na preteklost, in prestopi v namišljeno komunikacijo dveh plasti osebnosti. Po oceni drže in zaradi »pajčevin vsakdana« se pesniški subjekt izlušči, razsloji, pri čemer pod vplivom praznine odstopijo plasti. Ta vrzel, ki napolnjuje časovno razpoko med »kamni poti«, ki so lahko razumljeni kot simbol za razjede in želje vmes pretečenega življenja, je polna praznine. Zaključek pesmi nekoliko zaniha iz globoke sporočilnosti, a Samogovoru da prvotni ton: zavedanje in ločevanje med eno in drugo osebo v isti koži, med katerima je pretečen čas, predvsem pa občutenje notranje odtujenosti, izkoreninjenosti in želje po vrnitvi v primarne lege. Pesem, v kateri se bralci zlahka najdemo, saj preprosto, a učinkovito upodablja razkorak med vsemogočnostjo otroštva in omejenostjo odraslosti. Pesem zmore prebuditi neceneno nostalgijo, hkrati pa z verzom »včasih si mi bila bolj podobna« opozori na to, koliko smo kot odrasli ostali zvesti svojim otroškim sanjam in navsezadnje svojemu bistvu.