Prehajanja

Bila je neznatna in rojena z občutkom
manjvrednosti.
Od rojstva se je kotalila po
bregovih kristalnih sanj.
Opirala se je na drevesa.
Veje so bile njene roke.
Z njimi je objemala smejoče oblake.
Korenine so bile njene noge.
Z njimi je gazila po večnih globinah
črnega rastja in kamenin.
Vsak list je bil njeno novo oko.
Videla je več, kot se videti sme.
Vedela je več, kot se vedeti sme.
Čutila je več, kot se čutiti da.
V njenem srcu so gnezdile ptice
In vsako jutro so odhajale v neznano.
Šumenje je bil njen jok – krik v nebo
brez pozdrava.
Drevesa so rasla in ona se je smejala z njimi.
Na koncu je svoje dolge lase razpustila po
poljani.
Postala je - drevo.

Silva Langenfus

Komentiranje je zaprto!

Silva Langenfus
Napisal/a: Silva Langenfus

Pesmi

  • 11. 05. 2010 ob 10:08
  • Prebrano 725 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 203
  • Število ocen: 7

Zastavica