Srečali sva se v lekarni. Na ustnicah ji je igral prisiljen nasmeh.
„Kako si?“
„Hvala, dobro.“
Pogled v njene oči je razkril … laž. Ona je govorila naučeno vljudnostno puhlico. Oči so govorile resnico. Žalostno me je gledala, solza, ki ji je zdrsnila po zgubanem licu, je klicala na pomoč.
„Depresija,“ je izdavila med jokom, besedo, ki je povedala vse.

Tonem v spomine, vidim petnajstletnice, sklanjajo se, in v soju neonskih svetilk, izvajajo vedno iste, priučene gibe. Hitijo, seštevajo stotinke, jih pretvarjajo v minute, ki ob koncu dneva postanejo norma. Roke delajo. Razum ukleščen v vakumu praznine, izgublja svoj jaz. Deklice postajajo roboti, brez misli, delajo za golo preživetje. Nekatere se upirajo neizogibnemu. Umikajo se v svet domišljije. Izmišljajo si nikoli napisane zgodbe, potujejo v daljne kraje, brskajo po spominu, tam iščejo že davno slišane informacije.

Ali so one tiste, ki jim bo dano, ohraniti svoj jaz?

Lea199