Nekoč - nekega dne,
ko je kot iz škafa lilo -
se je majhno detece rodilo.

Drobceno in okroglo
je z očkami opazovalo
v kakšnem svetu je pristalo.

Trdi in betonski
so vsi mestni zidovi,
prek blatnih kanalov umazani mostovi.

Siv oblak na nebu
od roba do roba razpet,
le dež, dež spet in spet.

Ljudje bledo sivi
po zapacanih cestah hitijo,
ali pa pred teveji v foteljih ležijo.

Le kam je šlo sonce?
Se je v megli izgubilo?
Ne, k detecu je v naročje skočilo!

Zakaj pa ne sije?
Je svoje žarke pozabilo?
V odejah se je zadušilo ...

Ananas