Danes svečo sem upihnil,
svečo nerojenemu otroku,
za hotenje nebogljeno,
za ljubezen podarjeno.
Danes rožo bom položil,
morda na srca gomilo,
milo se mi bo storilo,
a le sebe bom obtožil.
Ali naj v zmoti vztrajam,
tudi če me bo bolelo,
za trenutek, ko srce trepeče,
ker je s tabo in veselo.
Vedi da kriči atom vsak,
in vpije vsaka pora,
rad sem s tabo te minute,
naj zgodi se kar se mora.
Strah me je preplavat reko,
sem na bregu hrepenenja,
s tabo pa ni nič pretežko,
ne bojim se več življenja.
Perc